You have
problem
understanding Slovene
language? Try with
Englisch version!
Klekljana čipka
"Nekaj bucik...ne veliko, in že so tukaj zvezde, vrtnice, palme, prepletena mreža ... pa vendar je vse skupaj samo sukanec, samo malo belega sukanca"
Tako je Paul Spaak definiral stoletja staro umetnost čipk.
Že takoj na začetku naj povem, da ločimo dve glavni vrsti čipke: šivano in klekljano. Obe tehniki pa temeljita na kombinaciji različnih vdobov, šivov oziroma zasukov, vozlov in prepletov niti. Prav tako običajno obe potrebujeta vnaprej narisan vzorec, po katerem se čipka izdeluje.
Osnova šivane čipke so niti ki predstavljajo podlago čipke. Lahko gre za ročno ali strojno izdelano mrežo ali pa kar za tkano blago. Na to osnovo se nato šivajo elementi čipke.
Klekljana čipka pa je tkanina narejena s prepletanjem in vozlanjem niti, napetih okoli bucik, zapičenih v blazino. Niti so pri tem navite na klekeljne. Debelina niti ter število uporabljenih klekeljnov pa je odvisna od oblike vzorca, ki ga izdelujemo.
Zgodovina klekljane čipke
Na začetku so ljudje uporabljaji prste kot pripomoček, s katerim so prepletali šibje in vrvi in tako ustvarjali mreže in tkanine. Že Svrto Pismo opisuje, da je bil Salomonov tempelj okrašen z mrežastimi okraski. Egipčanski hieroglifi prikazujejo, kako ribiči spletajo in vozlajo vrvi v mreže. Med izkopavanji v Antinoeji in Memphisu so odkrili mumije opremljeno z opravo okrašeno z šivanimi vzorci. Med ostaimi predmeti, najdenimi v sarkofagih pa so bili tudi motki s sukancem. V starem Rimu je mlada žena cesarja Claudiusa nosila obleko, narejeno iz zlate mreže.
Tehnike vozlanja, prepletanja in šivanja so postajale vse bolj prefinjene in so tako pripeljale do najfinejšega izdelka - čipke.
V drugi polovici 16-tega stoletja je čipka, ki je začela svojo pot kot okras uporabnim predmetom, postala modni predmet in razpoznavni znak dvora in visoke družbe. Tako je zgubila vsakšno uporabno vrednost razen seveda da je krasila, povdarjala in ločevala višje sloje, ki so jo nosili.
Kako je čipka prišla v Slovenijo je težko reči. Vsekakor pa njeni začetki segajo nekako v 16-to stoletje. Sprva so jo poznali in uporabljali le na gradovih in v samostanih ter cerkvah. O čipkaricah piše že Valvazor in sicer naj bi bile iz Ljubljane in naj bi izdelovale nizozemske in beneške čipke.
Najbolj znane pri nas pa so seveda idrijske čipke. V Idrijo naj bi prišle skupaj z ženami čeških rudarjev, ki so prihajali na delo v idrijski rudnik. Čipkarstvo se je nato vedno bolj širilo tako v Ljubljani kot v Idriji in je nato zajelo še Cerkljansko, pa področje okoli Trnovskega gozda, kasneje pa tudi Selško in Poljansko dolino ter Škofjo Loko. Svoj vrhunec je doživelo pred prvo svetovno vojno, nato pa je zanimanje zanj začelo upadati.
Tehnika izdelave ročno klekljane čipke
Orodje in material
Za izdelavo klekljane čipke potrebujemo blazino s podstavkom, klekeljne, nerjaveče bucike z drobnimi glavicami, kvačko, škarjice, vzorec oziroma "papirc" in seveda sukanec različnih debelin.
Priprava na izdelovanje čipke
Izberemo si vzorec, ki je primeren za izvedbo naših načrtov (podstavki, prtički, modni dodatki, prti, zavese, slike). Vzorec podložimo s kartonom ali tršim papirjem in ga prelepimo s prozorno folijo. Položimo ga na blazino, z buciko zajamemo blago blazine in povlečemo čez papir vzorca. Vzorec tako pripnemo večkrat na dveh stranicah.
Sama izbira debeline sukanca pa že upošteva predznanje tehnik kleklanja. Sukanci so laneni, bombažni, pa tudi svileni. Morajo biti najboljše kakovosti. Upoštevati pa je potrebno, da edino laneni sukanci prenesejo trajne obremenitve, predvsem pranja.
Sukanec moramo pravilno naviti na klekeljne. To lahko delamo ročno ali strojno. Pri ročnem navijanju klekelj primemo v desno roko, nit sukanca pa v levo, položimo jo na vretence kleklja in navijamo od sebe stran. Naredimo še zanko, da nit drsi le po potrebi. Niti dveh tako navitih klekeljnov zavežemo skupaj s tkalskim vozlom. Tak par predstavlja osnovo za klekljanje.
Tehnika klekljanja
Osnovni element kleklanja je kitica. Izdelamo jo s pomočjo dveh parov klekeljnov, obešenih na eno buciko. Biti mora lepo glatko in tdno izdelana, saj le taka v izdelku lepo učinkuje. Zato je treba med delom niti enakomerno napenjati.
Kitice so v čipkah največkrat okrašene z stranskimi zankicami "pikoji".
Tako kot pri tkanju je tudi pri kleklanju platnega vezava osnovna vezava. Trak, ki ga dobimo pri kleklanju po tej tehniki je enostaven in obstojen ter zelo podoben tkanemu platnu. Pri tem podolžni pari klekeljnov odgovarjajo osnovi, tako imenovani "tekoči par" pa votku pri tkanju.
Platno ob robu običajno spremenimo, da dobimo večji dekorativni učinek čipke. Najbolj značilni spremembi sta notranji in zunanji postavki. Le te dobimo s sukanjem stranskega robnega para in tekočega para.
Trak izdelan v tehniki platna imenujemo slepi ris in je ena od značilnosti idrijske in slovenske čipke. V vzorcu se slepi ris običajno zaključi sam vase, tako da se je zanj ohranilo tudi ime "večna pot". Izdelava je preprosta. Gre za platneni trak izdelan običajno s petimi pari. Postavki so razporejene enakomerno vzdolž risa. S pomočjo "jeftanih" vezi pa čipka ohrani svojo obliko.
Sukani ris se izdeluje podobno kot platno, le da moramo pred vsakim zaklekljanjem oba para, tako tekočega kot podolžnega enkrat zasukati. Če to delamo enakomerno, dabimo vzorec, podoben štirikotni mreži. Z večkratnim sukanjem parov pa dosežemo večjo čvrstost vzorca. Sukani ris lahko v vzorcu nastopa samostojno ali pa v povezavi s slepim risom.
Čipka se izdeluje tekoče od začetka do konca. Zato je potrebno vedno, ko se dva dela vzorca med seboj približata, ta dva dela med seboj spojiti in sicer tako, da je vsa čipka enakomerno napeta ter tako da ne prekinemo niti. Postopku pravimo jeftanje. Poznamo več postopkov jeftanja, njihova uporaba pa je odvisna od učinka, ki ga v čipki želimo doseči.
Polpremet je ena zahtevnejših tehnik klekljane čipke. Njen rezultat je nežna svezdasta mrežica. Pri izdelavi je potrebno zelo paziti, saj se napak kasneje ne da odpraviti, lahko pa tudi motijo nadalen potek dela.
Ribice so prav tako eden težjih elementov kleklanja. Svoje ime so dobile po značilni podolgovati obliki. Zelo pogosto so bile uporabljene v starejših vzorcih, uporabljajo pa se tudi še danes kot poseben dekorativni element. Izdelujemo jih s samo dvema paroma klekeljnov, obliko pa dosežemo z močnejšim zategovanjem tekočega kleklja ob konceh.
Kot poseben element poznamo tudi kvadratasto ribico.
Rogljički so pravzaprav platneni ris, ki se suče okoli osi v obliki polkroga, enkrat v eno smer, nato v drugo. Lepo obliko dosežemo tako, da notranji par pri vsakem polkrogu pustimo čakati do naslednjega polkroga.
Stran "Klekljana čipka" zadnjič obnovljena: november, 2005
Avtorske pravice: Mateja Kuhar - Bizjak, ©1998 - 2005